Gremo mi na svoje :)

Obstaja nenapisano pravilo, da je človeku naloženo ravno toliko bremen, kot jih zmore prenesti.

Meni se zadnja dva tedna zdi, da je nekdo tam zgoraj, morda ravno zaradi moje obsežnosti, nekaj pomešal in mi v vsej svoji zmoti naložil vse v dvojni porciji.

Pojasnilo:

Še sem živa. Rada bi rekla, da me ohranja delo in nenehna akcija, vendar bi s tem naredila krivico vsej hrani, ki dejansko to počne, z delom pa bi, roko na srce, rahlo pretiravala. Ko sem napisala zadnji blog, nisem niti pomislila, da bo sledil tako dolg premor. Pa je. In v tem času se je dogajalo in niti jaz nisem bila več vajena toliko energetsko zapolnjenih dni, zato sem na nekem področju omagala. Žal sem omagala ravno tu, na teh mojih otročičkih, ki sem jih ustvarjala z vsem svojim srcem. A, če dovolimo, da trpi naša ljubezen, se mora nekaj hudičevo dobrega kuhati v ozadju.

Pri nas se je skuhala selitev. Dve, pravzaprav.

Ko sva nekje na začetku obetajočih se toplih dni podpisala pogodbo s prihodnostjo, se je začelo šušljati, da se obeta premik tudi na službenem področju. Če smo se tiste dni delali norce, da bomo na dan selitve najprej selili firmo, nato pa še nas, se nam je nasmešek namesto navzgor začel gravitacijsko povešati, ko se je grožnja začela realizirati. Namreč-pravnomočna lastnika naše prve prave nepremičnine sva postala natanko en dan pred selitvijo naše trgovine na drugo lokacijo. Dnevi od takrat so zbrzeli s takšno hitrostjo, da je danes že skoraj konec avgusta, zdi pa se, da sem včeraj vonjala te stare vonjave neprezračenega stanovanja, ki mu ni bilo konca. Stanovanju, ne vonju, da ne bo pomote:)

Letni dopust prvič ni odigral običajne vloge, niti se nismo namakali kje v kakšnem mirnem zalivu, kjer so ti družbo delale druge jadrnice in čolnički, še manj smo si odpočili. Ko to pišem, sem ravno na polovici tega omenjega dopusta, moj vsakdan pa-namesto plaž in bučanja valov-dnevno postreže s kupom prahu, betona in kablov, ki stanovanje spreminjajo v najino podobo. Ne vem, če sem se kdaj česa veselila bolj ali, če mi je sploh kdaj karkoli predstavljalo večji izziv, vem pa, da mi prah ne seže niti do kože, kaj šele duše.

Kako se je začelo? Pokazala se je priložnost, ki je na deževen torek tistega marca dobila podobo v obliki vseh 157m2 in gospa je rekla, da imava čas en teden, da rečeva ja ali ne. Par dni, da se odločiš o življenjski zadevi. A enostavno nisem mogla nič.

Bila je ljubezen na prvi pogled. Zunaj je lilo, jaz pa sem v balerinkah preskakovala luže na makadamu pred stavbo in klela ves mraz, ki mi je vstopal v okostje. Jernej mi je dejal, kako živo se še spominjam, da to ni novo stanovanje, da gre za nekaj starega, nujno potrebnega adaptacije in da mi mogoče ne bo všeč. Ne samo mogoče, po vsej verjetnosti bo to samo ogled in zaključek. Če bi me takrat kdo vprašal kakšno stanovanje si želim, bi rekla, da moderno, novo, takšno z veliko jedilno mizo za 16 ljudi in svetlo. S teraso. Z ogromno stekla in novo opremo. Nobene starine, nobenih čudnih soban. Točno to bi rekla takrat. Če ga ne bi videla.

Bilo je kot v pravljici. Vstopila sem, še vedno mokra od dežja in blatna od makadamskih luž, v ogromne prostore staromeščanskega stanovanja v samem centru mesta. Ujela sem vprašljiv Jernejev pogled in njegovo pričakovanje mojega vtisa. Rekla sem, da škoda, ker nikoli ne bo najino. Vedela sem, da se je zanj potegovalo vse preveč ljudi in da bo to bitka z mlini na veter, čeprav se še danes vidim kako stopam po ogromnem hodniku, vdihavam tisti stari vonj in zatohlost prostora in sanjarim, da bi bilo to nekoč naše.

Tistega petka, natanko štiri dni po ogledu, sva oddala vlogo. In od takrat ni minil niti en sam dan, da ne bi govorila o njem in ga v mislih opremljala.

12.avgusta sva podpisala pogodbo in s tistim dnem se je začel življenjski projekt-renovacija vseh 157m2 naše ugnezditve. Optimist verjame, da prebeliš stene, pomiješ tla, spihaš prah z okenskih polic, prineseš kruh in klobaso in se vseliš. Midva sva bleščico tega naziva opustila zelo kmalu, še pred predajo pa sva spremenila načrt in, namesto stavka “saj je še čisto v redu” (kopalnica, namreč), poklicala mojstre in porušila edino še nekako za silo stoječo zadevo v kraljevini Opustošeni.

S kupom golih opek in prašnega prepiha tako odpiram povsem novo poglavje v nizu mojih misli in razmišljanj in upam (zelo močno), da se bom nekoč temu smejala (če me že danes spravlja  na rob:)).

It’s good to be back!:)

 

 

Share

Neprecenljivo.

Če je Mastercard s svojo reklamno kampanjo svoj čas presegal vse nivoje dobrega, če ne že odličnega oglaševanja, potem je to storil na tako hvalevreden način, da se lahko uskladi samo s prikloni. Namreč-samo pomislite kolikokrat ste kasneje v vsakdanjih situacijah uporabili takratni odmevni moto…neprecenljivo in za vse ostalo je tu Mastercard. Najbrž se ne bom nič zmotila, če vsakemu izmed nas pripišem vsaj to, da smo vsak dan znova in ob vseh možnih situacijah razmišljali o tej reklami.

Kampanja je bila več kot odlična. Še danes me spreleti srh, ko v mislih preletim zgodbo s TV ekranov. Če ste kdaj sanjali o uspehu, ste ga imeli takrat možnost videti in doživeti.

Kar se tiče mene, obožujem dobro oglaševanje. Ne zaradi namena, ki ga skriva v ozadju, ampak zaradi zgodbe, ki prihaja v ospredje. Nič ne prekaša bolj kot dobro zastavljena propaganda in če je le ta zasnovana tako, da z zgodbo zbudi občutke, nemara celo negativne, je njen namen več kot dosežen.

Danes propagiram sebe. Prav čustven je ta trenutek, a ne dovolim, da vzhičenost realnosti in vzvišenost iluzije zatrteta to čutenje lepega, vsemogočnega in- dovolite-ponosnega. V rokah namreč držim prvi pravi tisk, v katerem se skriva del mene, del tiste drugačnosti, ki nemara včasih celo zbode, povzroči dvome ali zavre jezo. Niti pod razno se tokrat nisem izpostavljala v tej smeri.

Začelo se je nekako takole. Zelo uspešna agencija, ki se ukvarja z različnimi vrstami animacije, teambuildingov, teambondingov, prirejanjem piknikov na drugačen in precej bolj zabaven način od klasičnega, se je odločila, da štarta z nekoliko drugačno oglaševalsko kampanjo. Idejni koncept propagiranja v svojih vrstah je vseboval izdajo brošurce, ki prekaša vse doslej izdane-seveda, vsaj, kar se moje pedantne malenkosti tiče. Po tem, ko sem se pobliže spoznala z izgledom celotne zadeve, je nastopil prav nič majhen šok, ko mi je sama lastnica in stvariteljica agencije, dejala, da želi, da jaz izoblikujem tekste, ki se bodo pojavljali v sami brošuri.

Ne bom omenjala, da se je ravno tisti ponedeljek, ki je sledil nedelji, ko sem zadevo za sveto obljubila dokončati v roku dveh dni, zgodilo to, da nas je kot strela z jasnega zadela novica o nečem zelo pomembnem. Zaradi lastnih želja in lastne zavarovanosti tokrat še ne bom izpostavljala te teme, čeprav sem se nedavno nazaj odločila, da s tem, ko o stvareh govorim na glas še preden se uresničijo, ne priklicujem nesreče, ampak vero. V dobro. In ko sem se odpravljala v službo, v torbi pa nosila koncept brez zasnove za dokončanje projekta, nisem niti slutila, da ga bom čez dober teden držala v rokah-svežega, udarnega in delno mojega.

Naj pojasnim.

Z agencijo OKEJ (www.okej.si) sodelujem že precej časa. Dodobra poznam njihovo delo in vsakič, prav vsakič spremljam ideje in zasnove za vse teambuildinge, tematske dogodke in animacije, ki se vršijo v okviru te agencije. Lastnica, ki z nečloveško predanostjo, izvirnostjo in vsem profesionalnim pristopom, ki ga premore, ustvarja ideje in realizira dogodke, je ime agencije in svojo prepoznavost razširila na širšo okolico in danes njene usluge koristijo ne samo mala podjetja, ampak tudi večje korporacije.

V svojem krogu združujejo večdeset animatorjev, med katerimi najdemo študente Fakultete za šport, družboslovce, vzgojitelje in umetnike. Vsakemu dogodku, ki poteka znotraj ustaljene ekipe agencije, se tako pripiše najbolj ustrezne animatorje in vrhunskost samega končnega izdelka je temu primerno na zelo visokem nivoju. Zaradi energije, ki se širi v ekipi in zaradi same profesionalnosti dogodku navkljub, že leta organizirajo in vodijo dogodke in animacije za povratnike in nove naročnike.

Mogoče je bilo zaradi zgoraj izpostavljenih dejstev toliko težje sprejeti nalogo, ki se na prvi pogled zdi enostavna, a v resnici veš, da za udarno kampanjo vsakdanjost ni dovolj. Prav tako je povsem možno, da sem, ker sem globoko v sebi vedela, da delam za nekoga, ki je profesionalen, odločen in uspešen, toliko bolj razmišljala o tem, da moj tekst njihove unikatnosti ne bo uničil z neko povprečnostjo, ampak bo izstopal zaradi unikatnosti.

In ja, uspelo nam je. Danes, še enkrat poudarjam, držim v roki brošuro, ki je tako fantastična, tako drugačna in tako nepričakovano dobra, da mi gre na jok.

Če si dovolim, da nisem skromna in, če si, še enkrat v vsej tej zgodbi, izrecno dopuščam, da sem upravičeno ponosna, ker sem del tako pomembne kampanje, potem se bom zavrtela v čas nazaj in si ob misli, da tokrat Mastercard nimam nič pri tem, rekla in-jasno-napisala samo nekaj.

Neprecenljivo!

Nova brošura @agencije Okej.si

Share

Moč pozitivnih misli

Res bi želela, da bi tako ostalo.  To bi si želela, ker so za mano lepi dnevi, ko človek pomirjeno sprejme nekatere stvari, jih ponotranji in vzame za življenjske. Še lepši, ker zrasteš za nivo nad sabo in ker s tem nivojem nenavsezadnje nahraniš lačno dušo, ki je hlastala po grižljaju in se otepala dehidracije.

Če pomislim, so bili poslednji dnevi res lepi. Nenavadno toliko stvari se mi je dogajalo, da nisem sledila in nisem utegnila razmišljati, da bi šlo lahko kaj narobe. In sklepam, mogoče zaradi tega nepoznanega občutka, da sem s tem, ko sem tako močno sprejela dejstvo, da se bo zgodilo točno to, kar mi je namenjeno, nase pritegnila tiste pozitivne sile, se pred tem rahlo otresla negativnih kocin dvoumnih kljukcev in klicajev in-zmagala. Dobrih štirinajst dni po vrhuncu vrtinčastih misli, trepeta, podivjanih živcev in zbadanj v želodcu sem-povsem iskreno- mirna kot na dan, ko sem se rodila. Lenobno usmerjam misli v za silo pospravljeno najemeniško stanovanje, se otepam misli, da mi manjkajo omare, police in še kup dodatnega pohištva, da bi vsaj enkrat imela kot iz škatlice in se prepuščam trenutkom. Ne zbada me več. Nekaj dni po določenem roku je najemenina naši gospodarici še vedno v denarnicah, neobremenjujoč se za dejstvo, da bo najbrž klicala, ko bo imela čas in v skladu s tem tudi pobrala mesečno tlako, ki ji pripada. Toliko bolj ležerno sprejmem tisti zbadljivi mail, a se ne obremenjujem kaj preveč. Nisem zapravila njenega denarja, še vedno ga imam pri sebi in, kako čudno, čakam, da se oglasi. Ne vem zakaj je tokrat temu tako.

Naenkrat se vse zdi smiselno.

V življenju je tako, da, ko se pomiriš sam s sabo in ko sprejmeš svoja pravila, udejanjiš svoje norme in se očistiš okolice, vidiš stvari z druge perspektive. Tisti dan je moja tašča, ko je pogovor nanesel na “zdravilce površinske ozkousmerjenosti” dejala, da je ona dosegla višji nivo in, da ve zakaj se gre. Isti trenutek sem dojela, čeprav sem nedolgo nazaj razmišljala, da me določena spoznanja, določena dejstva in prerokbe begajo, da ga je res. Tolažba, da se to zgodi, ko dosežeš neko starostno obdobje, ko imaš za sabo že dovolj življenjskih izkušenj in se res da prestopiti na drugi nivo, je splahnela v trenutku, ko sem soočenju s tem posvetila dan preveč.  In najbrž se je takrat, tako zelo nehote, a hkrati v najbolj popolnem času, zgodilo. Dnevi poglabljanja vase človeku nemalokrat prinesejo ključna spoznanja in ključnim normam postavijo zapreke.

Če sem mislila, da bom jaz izjema, sem se zmotila. Še preveč.

Dojemam. Čeprav zelo počasi in čeprav se včasih za temi spoznanji vleče še polževa slina, sem zelo prepričana, da deluje. Mojo čustveno labilnost spreminjam v nekaj drugega in zaenkrat še precej neznanega, a stvarem dajem pomen in pomenom svoje mesto. Naučila sem se, brez vseh knjig in učbenikov, da te ljudje prizadenejo ravno toliko, kolikor jim dovoliš. Ne bi si želela izpostavljati situacije, a trenutno je v zraku precej pomembna odločitev in polena, zmetana na pot, po kateri hodim, so ne samo velika, ampak tudi lepljiva.

Imela sem možnost. Ali me bodo uničila ali bom pa zaradi skokov preko njih učvrstila mišice na nogah. Kdor me pozna, ve, da je druga opcija kot sladoled na vroč poletni dan in si je zato toliko bolj želim (in, če smo iskreni-tudi potrebujem). Tisti, ki me ne in pri svojem vztraja, bo lepega dne spoznal, kako je svoje negativne misli in želje zame meni pretvarjal v nekaj dobrega, čeprav si je prizadeval za slabo (jaz pa bom, namesto obupa in vdanosti v usodo, še pred poletjem hodila v kratkih hlačah:)). V človeški naravi je, da smo dobri in četudi se trudimo nasprotno, narava poskrbi za ravnovesje. Pika.

In, če smo govorili o možnostih-mogoče sem se prvič v življenju res vprašala kaj jaz želim in mogoče je situacija, ki bi marsikoga obnorela, shujšala (no, tu ji ne bi bilo treba varčevati ravno pri meni:) in znervirala, mene spremenila v nekoga, ki to sprejema brez obremenitev. Moja možnost je bila samo ena. Da sprejmem, pretvorim v dobro in zmagam.

Ne jemljite tega kot razvestljenje. Daleč od zdravilcev sem in še dlje od ljudi, ki za “odzravitev” sprejemajo darove, značilne za kapitalizem in zaradi katerih obupani najemano kredite.  Kolikor se poznam, imam še precej dolgo pot do osebnosti, ki bo delala izključno na sebi in iz sebe, in če ne pretiravam, bom v taščinih letih, ko mi bodo stvari res jasne.

Je pa lepo. In je dobro, če ne že kičasto, ko ti grejo stvari po točno takšnem načrtu, kot si si ga želel, a ne planiral in te zadeve osrečujejo, čeprav so te še nedolgo nazaj zbadale.

V bistvu je tako lepo, da lahko o tem pišeš, čeprav si želel izpostaviti nekaj drugega, a se tega zaveš šele, ko tipkaš že 798.besedo in takrat veš, da je to edino, kar ta trenutek mora biti zapisano.

Naj traja in traja.

Lep začetek pomladi:)

 

 

Share

Jaz in ti in svet okrog naju

Pasalo je.

Do zadnje sekunde tistega druženja je pasala vsaka beseda, vsak vdih, globoko zajeta sapa, trenutek za hiter premislek in ves trud, da bi široko odprta usta uspešno spravila nazaj skupaj brez, da bi pri tem doživela večkratni izpah čeljusti.

Včasih je tako, da to uspe samo nam. Zato paše toliko bolj kot jutranji tek (hihihi, napišem pa lahko, a ne?:)) in količkaj manj kot gora sladoleda na samoten, otožen in depresiven večer.

Brez olepševanja, izmikanja dlakavemu jeziku, ki moti besede, da bi vrele na dan in popolnoma brez cenzure.

Pomen ženskega pogovora včasih preseže celo tiste misli, ki so še dan ali dva nazaj burile duhove v glavi, prepletale litanije o tem, kaj je prav in kako mi politika nič ne pomeni, kako se nanjo pravzaprav sploh ne spoznam in brezpogojno usmerjale moč moje zamisli vse tja do uresničitve na beli podlagi.

Z resnico je namreč nekako takole:

Lahko jo nosiš v sebi, sicer pod drugim samostalnikom-največkrat v precej olepšani obliki, in se sploh ne oziraš na to, da prevzema tvoj jaz, si te lasti, okrog tebe ovija verige in te, zakaj pa ne, na trenutke tako duši, da si začneš-za voljo lastnega miru, seveda- predstavljati, da gre le za plod tvoje domišljije, saj nekako veš, da je to edini način, da je potem mogoče ne boš več nosil v sebi.

Druga možnost pa je, da o njej razmišljaš, se z mislijo nanjo veselo poigravaš, naivno smehljaš in zapeljivo koketiraš in na srce položiš dejstvo, da je tam in se zavedanja tega spoznanja ne bojiš, kaj šele ustrahuješ z njim drugih.

Moja resnica je najbrž precejšen del prve trditve zelo nazorno prikazan v celofanu druge, čeprav bom najverjetneje vedno, ko me boste o tem spraševali, trdila, da je moja resnica javna in za njo trdno stojim. To sicer ni vedno res, je pa zelo priročno, ko lahko na spletu vedno objaviš le popoln del tvojega življenja in potem, ko že vsi verjamejo, da si superčlovek, sam nekako res rasteš s prepričanji drugih.

Beseda je dala besedo, misli so-spontano izrečene-dobile pomen in pomen je ob glasnem razglabljanju, kaj pa drugega, postal z vsemi celofani in hkrati vso goloto vred ena sama ogromna resnica. To je bilo v petek, na sam čudovit dan, prekrasen zaključek tedna in v krogu samih punc (spreglejmo, da sta bili dve od tega v populaciji od 2-4 let:)), ki so si-po dolgem času-dale duška in razglabljale.

O vsem.

Moških. Ženskah. Odnosih.

Prisežem, da sem si obljubila, da ne bom pisala o moških tako kot vse tiste samooklicane znanstvenice, terapevtke in nevemkakšnevseše poznavalke medsebojnih odnosov, ampak ne morem. Ne gre mimo dejstva, da si e včasih potrebno upati pisati tudi o tem. Vse na svetu, vsaka tema, vsaka beseda, pomen, vsako mnenje, čisto popolnoma vse je namreč zgolj dejstvo, ki se udejanji na podlagi medsebojnih odnosov. In čeprav nisem znanstvenica, niti nimam kakšne listine, ki bi moja prepričanja in razmišljanja o tej temi podkrepila s kakšnim pametnim dokazom, sem lahko tako glasna, ko gre za te zadeve, da moj glas seže tudi krepko čez deveti hrib in deseto dolino.

Pol svojega razmerja, ki sicer še vedno traja, sem namreč porabila za razmišljane o tem ali sva srečna in predvsem ali je on srečen z mano. Nekje na poti osebnostne rasti in duhovnega zorenja se je zadnje vprašanje sprevrglo v razmišljanja o tem ali sem srečna jaz, on pa se je spretno umikal v ozadje mojih večnih samorazprav. To je bil sicer super znak-nemalokrat tudi za preplah, da imam  očitno čisto premalo dela-da sem postavila v ospredje sebe in začela analizirati z mojega zornega kota. Prepričana sem, da so se takrat stvari močno spremenile (verjetno tudi zato, ker sem svoj dotedanji prosti čas zamenjala za službo) in nekako superuspešno sem svoj projekt vse bolj vodila k cilju predhodno postavljene hipoteze, ki se je glasila nekako takole: ” V razmerju sem srečna, ker sem v osnovi srečna sama s sabo in ker imam-zelo pomemben podatek-partnerja, ki mi v vsem mojem jazu to tudi dovoli biti.

Če sem povsem iskrena, se je moja sreča v času po porodniškem dopustu, ko je v loncih še vrelo kosilo in, ko se je bistvo postavljalo na noge, študij pa je stal na točno istem mestu, kjer sem ga bila pustila, bolj kot v praksi slišala v teoriji. Tik preden se je skoraj uresničila grožnja, da bom končala klavrno, pozabljeno in predvsem jezno na cel svet, ker vsem uspeva, meni je pa še vstajanje muka, se je pokazala priložnost, ki je dobila krila. Z istim dnem sem prekinila z vprašanji kdo je kje in v kakšnem razmerju srečen in se odločila, da ni potrebno, da kompliciram, če vse teče kot švicarska urica.

A tudi ure niso več kar so bile in tu se stvar nekoliko zakomplicira. Če sem se z mojo drago prijateljico super in fino in povsem brez dlake na jeziku pogovarjala o odnosih in se pri marsikaterem priznanju, spoznanju in, hvala bogu, hkrati olajšanju, nasmejala do solz, se je zgodba na drugi strani nekoliko zapletla. Pred dnevi sem bila namreč vpeta v pogovore o veri, o prepričanju, o v zgoji in-nebodigatreba- o poroki. Mimogrede sem ujela nekaj, kar mi ni dalo spati, a sem bila istočasno brez besed, kot bi me nemost udarila po obrazu, mi kljunila v glavo in potolkla s pošvedranimi čevlji. Enostavno obnemela sem. Če vprašate mene, se na dejstvo, da je poroka lepa in simbolična zaokrožitev dveh, ki se ljubita, šele dobro privajam. Ne vem ali gre zgolj za nek skrit strah, da se s poroko ukinja del osebne svobode ali pa sem vse preveč boječa, ko gre za stvari, ki “kronajo”odnose. Tu bi lahko razglabljala do onemoglosti,a-prosim,preden pride do nejasnosti- še vedno je lepa stvar in še vedno gre za dejstvo, da je to stvar ljubezni-tudi, ko gre za moja prepričanja.

Da ne dolgotvezim. Poroka, vsaj, kar se mene tiče, nikakor ni zagotovilo, da bo nekaj trajalo. Nikjer ne piše, da pri matičarju podpišeš, da si varen in da tvoj mož ne bo skočil čez prve planke ali, kakor želite, da žena ne bo ušla s prvim, ki ji bo rekel še kaj drugega kot to, da je dobro skuhala. Če ste, ko ste podpisovali te listine, verjeli v to, ste se zmotili. Če je vaš zakon po dvajsetih letih bolj podoben životarjenju kot srečni zakonski zvezi in ste nekje na poti skupnega razvoja enotnega jaza izgubili svoje bistvo in si, kako človeško, ne upate končati, ker se še vedno bojite, da s tem izgubite tisto blago finančno zakoreninjenost, potem ste, dovolite, reveži.

In četudi je kronanje ljubezni, nikakor ni zagotovilo. Ponavljam se, a naj bo jasno, o čem je tekla beseda. Da je zakon zagotovilo. Ni. Pika.

Kar se mene tiče, je edino zagotovilo, ki ga partnerja imata dejstvo, da sta v prvi meri zvesta sebi in nato še njunem odnosu. In ne, ne govorim o zvestobi kot taki, govorim o vsem, kar prinese odnos in to niso pravila, norme in niso vzorci širše družbe. Samo poznavanje svojih želja, svoje osebnosti in samo s širjenjem in nadgrajevanjem svojega lastnega jaza, svojih proporcij in priopritet lahko postaviš zagotovila, da bo stvar funkcionirala. In, če sem se včasih zdela sama sebi neumna, ko sem nemalokrat težila svojemu umu o tem kdaj veš, da si srečen, sem toliko časa po tem srečnejša kot kdajkoli prej.

Bistvo uspeha in bistvo odnosa, v katerem kljub svoji naravi bivšega juga uspešno vijugam slalom prilagajanja, je najina moč zaletavih trenutkov, srdovite jeze, povzdignjenega glasu in kritičnih trenutkov. Na drugi strani vse to bistvo spodbijejo trenutki, ko se ne znava nehati pogovarjati, ko imava vsakič neskočno tem za predelavo, ko se smejiva čudnim stvarem in težkim trenutkom in, ko-kako ljub  mi je ta del-vedno znova in znova stopiva skupaj in tvoriva tim, ko se svet odriva in resnica kaže škrbasto čeljust.

Bistvo najine sreče je, čeprav se sliši tako zelo kičasto, najbrž ravno v tem, da ne podlegava pritiskom okolice, da naju ne zamedejo verksa prepričanja in da ostajava v prvi vrsti zvesta sebi. In ne, ne sprašujem več o sreči. Najbrž sem nekje na poti svojega dozorevanja prišla do zaključkov, ko se je človeško pogovarjati o tej temi s prijateljico, se nasmejati lastni Resnici in pustiti obe ušesi odprti (da narediš prepih, se ve), ko ti kdo vsiljuje svoja prepričanja. Tako zelo da se preživeti s tem.

Želi vam pozno vstajanje, dišečo kavo in prijazne ljudi v službi:)

 

 

 

Share

Prvomarčevsko jutro

Lahko bi rekla, povsem mirno in hkrati s tistimi črvički v želodcu, da sem komaj čakala, da se koledarski list obrne na bolj prijazne mesece. Tako močno sem si žeželela nekaj, kar ni januar ali kar se ne drži tako zelo besede februar, da bi si človek mislil, da že tri mesece ne pridem ven izpod kupa nametanega snega in se bubim nekje v toplem igluju vse prej kot toplega mediteranskega podnebja.

Pa ga imamo!

Prvomarčevsko jutro in ta mesec se bo pisala koledrska pomlad.

Da ne bo pomote- zimo vedno stežka pričakujem in november je zame še bolj magičen mesec kot december, ampak to zgolj in samo zaradi pričakovanja, ki ga vame zakorenini prihajajoče decemebrsko vzdušje. Zame se pusta zima začne šele z januarjem. To mesec trajajoče pusto, sivo, nehvaležno obdobje se sicer razvleče na 76 dni, če imam jaz pri tem kaj besede, ampak tudi 77.dan slej ko prej pride.  V krogu mojih letnih druženj, ki so se sicer-zaradi vseh obveznosti in nemogočejeuskladitiurnikvsehšestihpunc težav-skrčila kot bi jih vrgel v pralni stroj na kuhanje in ožel z najmočnejšo centrifugo, na reci in piši-rojstne dneve. Če je teh dni tako malo-saj šest, sedem srečanj na leto pa res ni nič, če upoštevaš, da ti ostane še cca 358 dni-potem z veseljem čakaš na njih.

No, naša sezona se odpre s februarjem in delno konča v aprilu. Jap, toliko o tem, da se tista dva meseca vidimo precejkrat:). Suša potem traja do oktobra, ko si spet obljubimo, da se dobimo decembra in pošteno nazdravimo iztekajočemu se letu. Naš december običajno ne pride v takšnem merilu, kot smo ga opevale dva meseca nazaj in še kakšen jalov poskus usklajevanja nemogočih terminov konča v vodnjaku pozabe-če ne drugega, se tako ali tako spet vidimo februarja:). In je leto naokrog.

In ne glede na vse pluse koledarskih mesecev, nič drugega ne razveseli bolj kot meseci, ki nosijo težo pomladi. Ne, niti slučajno nisem na kakšnih Kanarskih otokih, niti v kakšni Barceloni, ki se trenutno ponaša z osemnjastimi stopinjami, še manj pa sem zgubila vso zdravo pamet. Na samo torkovo jutro, ko se piše gospod Marec in to čisto prvi, ko nastopim službo šele nekje okrog 12., 13., zunaj nekje okrog ničle (negativne:)), sivo in pusto jutro, do plače pa je še celih 14 dni, ne morem dovolj nazorno in na nivoju pospremiti premik koledarskega lista, da bi se slišalo in zvenelo tako vznemirljivo kot sem ga pričakala jaz (ki sem list obrnila že, se ve, včeraj). V mislih se igram s toplimi žarki, sproščenim klepetom na kavici v Knežjem mestu, lahkimi tkaninami, japonkami in sončinimi očali. Moj dragi bi rekel, da komaj čaka tisti flip-flop takt, ki ga povzroča stopicanje v japonkah, jaz pa se med drugim še bolj veselim dejstva, da lahko bundo, ki jo imam še iz časov spoznavanja lastnega jaza na Kitajskem, preprosto zvežem s štrikom in zalučam skozi balkonska vrata. Not. Sicer ne delam tega, da ne bo pomote, ampak, ko se človek vživi v stvar, se sliši nekako tako kot se je.:).

Tako. Ura se lenobno premika proti deveti, kave ni več, sok sveže stisnjenih pomaranč pa je tudi preteklost izpred desetih minut. Po štiridnevni virozi, ki me je prikovala v stanovanje, zdaj ne zbolim več. Niti slučajno nisem človek, ki bi užival biti doma 4 dni skupaj in ker je končno to obdobje mimo, se z veseljem podajam novim izzivom naproti.

In ja-še to. Nisem nehala s pisanjem. Ne glede na dejstvo, da včasih resnica tako boli, da je soočenje še težje in da sem po zadnjem postu izgubila kar nekaj lajkov na mojem fb profilu (ki ga, mimogrede, ni več-je pa skupina:)), ne nameravam odnehati. Če ne drugega, je tu Barbi, ki me opominja, da se na mojem blogu že nekaj časa ni nič sprememnil). Evo, Barbara, to je samo zate!:)

Naj vam dež ne pokvari vzdušja in vas prikrajša za lepe stvari. Izkoristite še zadnje (o bog, da bi bilo res:)) dneve kofektanja v lokalčkih, kajti kmalu bo to samo še lep spomin.:)

Imejmo se lepo:)

Share

Za konec tedna…

Ko se počasi zaključuje še en, psihično precej naporen teden, sem ravno v pravem vzdušju, da začnem s postavljanjem nemogočih vprašanj in s še bolj nemogočimi odgovori, ki prej kot karkoli pozitivnega, pomenijo skok iz pečine.

Dogaja se tudi najboljšim, se je reklo njega dni. Ko smo verjeli, da smo med najboljšimi, vsaj kar se psihične stabilnosti tiče in ko nam nič ni moglo do živega. Za temi najboljšimi se je nekje na pol poti izgubil precej velik del sledi in ostali, ki smo še tu, tipamo za pravimi odgovori in rešitvami, serviranimi v porcelanastih skodelicah daljnega Vzhoda.

Vzemimo, da si vsakdo od nas želi popoln servis, jutranje presenečenje s kuhano kavo in neskončne klepete v najboljši družbi. Vzemimo, da je nemalokrat dan prekratek, kava prepozno skuhana, da bi še uspel popiti tisti najslajši del in vsi prijatelji v službah. Denimo, da nam v vsem hitenju in pomanjkanju časa ura prehiti urnik in naš dan se ne konča na prijetnem klepetu, ampak ob zlaganju perila z vrvi, ki je bil tako ali tako prepozno obešen, večer nedeljskega dne pa se lenobno, a hihitajoče spreminja v ponedeljkovo noč.

Na hitro ošvrknemo petkovo popoldne, ko smo se veselili dveh svobodnih dni, za katere smo delali plane že prejšnji ponedeljek in zaradi katerih smo premagovali vsakdanji stik z nemogočimi, prav posebej drugačnimi in na trenutke celo človeškimi primerki tisočerih različnih duš, ki so hotele vsaka svojo, tisto prav posebno stvar in, oh, tistih bajnih pet minut slave.  In, ko končno napoči naš čas, naš prosti petek in se, hvala bogu, končno znajdemo na tistem najboljšem druženju najljubših prijateljic, se hitrost srečnega, posebnega in sproščenega druženja sprevrne v leno in čudaško depresivno soboto, ki sledi.

Ne vem kdaj je pravi čas, da nastopi neko večje poglabljanje vase, niti ne vem kdaj smo se ljudje enostano nehali ceniti ali, kar je še huje, kdaj smo se nehali pogovarjati. Žalostno, da ne vem niti, kje so se začrtale meje, ki so nekoč strastne ljubezni, divje romance in sproščene avanture, povezovale s tistimi prav posebnimi vezmi in niti sanja se mi ne, kako smo dovolili, da nam te strasti kdo ubije. A preprosto ni jih več. Ljudje smo nekje prenehali biti ljudski in na isti črti, kjer smo sprejeli to odločitev, štartali nizki štart z eno samo idejo-egoistično naprej.

In, če sem par vrstic nazaj vprašala, najbrž bolj retorično vprašanje kot kakšen ploden začetek debate, kaj se je zgodilo z nami, lahko rečem, da sem se, če vsaj drugega ni šlo, začela poglabljati vase in v odnose. Nerada, kajti nič dobrega ne zasledim zadnje čase, niti se moje hipoteze o tem, da bo na koncu svet pravičen, lep in nič kaj prostaški do ljudi, ki si to ne zaslužijo, ne trudijo voziti v pravo smer. Četudi bi dejstvo, da smo si začeli postavljati vpršanja na tako visoki ravni, pomenilo, da smo končno začeli razmišljati, se zdi ideja, da delamo nekaj koristnega, nekaj, kar bi mogoče utegnilo rešiti-kako poetično-svet, utopična.

Ljudje smo postavili pravila, nekako se zdi, da smo malce zašli v svoji strmini, ki nas je magično vlekla višje in samo navzgor in nas, namesto, da bi osvobajala, še bolj zaobjela v kovinske kalupe, v katerih ne znamo razmišljati, niti postopati v duhu svojega jaza. Zdi se, da prevečkrat ponotranjimo pričakovanja drugih, se z zadnjimi močmi oprimemo množice in vse to samo zato, ker je izstopati veliko bolj naporno kot skrivati svojo osebnost za hrbtom tistega, ki hodi pred nami. Ampak četudi-kaj, za vraga, se je zgodilo z dobrim starim medsebojnim spoštovanjem?  Ali res preveč zahtevamo, če prosimo, da ostanemo zvesti sebi, če modelujemo, da nas ne bi spreminjali, ker se potem enostavno ne bi več znali obnašati in kar je najhuje-ker bi se morali ves čas pretvarjati, da smo nekaj, kar v resnici nismo? Še enkrat, prosim, kdaj so delili karte za razčlovečenje?

Še odnos dveh ni več enak kot je bil. Ker odnos namreč  nekaj zahteva. Zahteva pogovor,  visoko mero predanosti, negovanja in za četrt poloble razumevanja. Definicija odnosa, dragi moji, ni udoben naslonjač v dnevni sobi, ki si ga egoistično vzameš zase, posvojiš TV in se ob vseh pretegih neskočno trudiš, da bi trud drugega utišal s tem, da za kontsruktivne rešitve ni pravi čas. Enostavno ni res in ni vljudno. Če bi uporabila vse svoje dosedanje predstave, odigrane z osebnega vidika, bi trmasto zaropotala s podplati, pogledala v tla in nakremžila ustnice. Ni res! Odnos je božanska stvar in vsaka sleherna božanskost terja svoj davek in ta davek je potrebno plačati. Hoteli ali ne. No, tu sicer imamo dve možnosti in čisto enostavno, še bolj kot kuhanje instant juhe, je ne ozirati se na druge in zanemariti odnos do te mere, da začne umirati in potem, nekje proti koncu, usahne pod težo zadnjih vzdihljajev, neprespanih noči in nenehnih ugibanj.

Preveč za lahkoten nedeljski večer?

Najbrž.

Ampak, dovolite, ostajam zvesta sebi, ne glede na to, v kakšen smeh lahko bruhnem, ko samo sebe slišim izreči ta stavek. Povsem mirno lahko namreč rečem, da že komaj čakam, da se zbudim v ponedeljkovo jutro, komaj čakam, da mi ne bo treba razmišljati o tem, kako malo energije premoremo ljudje, ki se po dolgem času vidimo, kako malo si imamo za povedati, čeprav nas veže ista kri in kako plehko se obnašajo naša srečanja, ko se gospod Čas za trenutek ustavi in nam dovoli, da zadihamo. In če sem dva dni dovolila, da so vprašanja o tem, koliko smo vredni kot ljudje in koliko se moramo ceniti, če nas že drugi ne, popolnoma prevzela preostanek sobote in me predramila v vtisov polno nedeljo, potem je vsekakor vredno, da o tem pišem. Namreč-precej slaba sem kot govorec in dejstvo, da lahko o svojih razmišljanjih pišem, pomeni enak občutek kot ga je imel sam nacistični vodja, ko je govoril množici. Slej ko prej se namreč najde nekdo, ki se, kako človeško, povsem poistoveti z vsemi mislimi, ki so se sprožile v tvoji glavi in ravno to je tista magija, ki nas na koncu koncev poveže-kako drugače- kot ljudi.

Naj vas napolni notranji mir in izpopolni osebna sreča.

:)

Share

Pršut, skriti nameni in krivda

Moja slikaNe morem si kaj, da tokrat, čeprav sem rekla, da sem bom-vsaj na začetku-izogibala takšnim objavam, ne omenim pripetljaja, ki je privabil s precej šokantnim naslovom na vseh možnih spletnih straneh.

Tokrat bom namerno izpustila politiko in verjemite, še ničkolikokrat bom svoja usta držala zaprta, roko v krču in misli zaklenjene. Od politike se ljudem slabša-vplivnim v glavi, podložnim v srcu in od politike se še pojmu demokracije na vse grlo smeje, če ne že reži. Zato se obračam na drugo stran, drugo smer našega športa, kjer se najde vsak slehernik,če ne zaradi svoje volje, pa zaradi volje rumenega tiska in novinarskega napihovanja.

Kolikokrat pravzaprav dejansko verjamete naslovu novinarskega članka? Ali, če obrnem vprašanje, kolikokrat preberete članek preden vsem raztrosite novico, o vsebini pa se vam pravzaprav ne sanja? Je naslov merilo za resnico članka ali je zgolj brutalna vaba, ki omogoča klikanje in posledično večjo berljivost, četudi sama vsebina nima niti najmanjše veze z vabljivim in obetavnim naslovom? Če se ozremo nazaj in na hitro preletimo, čisto po spominu,najbolj pereče teme, kaj hitro opazimo, da se teme izoblikujejo glede na moč novinarskega članka in moč medijskega vpliva. Čisto možno je, da se nekaj sploh ne bi razvilo do tako velike mere kot se, če ne bi svojega prispevali mediji.

In kot sem rekla, enostavno ne morem mimo dejstva, da sem par dni nazaj zasledila, kot pol naše dežele, prodoren članek, katerega naslov je bil šokanten in, seveda, zelo obetajoč za spletne strani, ki so to objavile. Že res, da strani, ki vsebujejo število 24, od vsega materiala prodajo še največ drugorazredne kakovosti, ampak včasih ne bi nič zmotilo, če bi se pisalo tudi o resnejših in predvsem resničnih temah. Če bi rekla, da je naslov zmotil in tema sprožila gnus nad člankom, bi se mimogrede zlagala. Ljudje umiramo za takšne članke in ljudem je pomembno, da je izpostavljen nekdo drug, medtem, ko lahko sami tiho čakamo v kotu in se naslanjamo nad tujo nesrečo. Še toliko slajše, če gre za medijsko prepoznavno osebo, za osebo, ki se po novinarskem kodeksu šteje za »javno«. O javni osebi se lahko piše karkoli in kadarkoli, ne glede na to ali gre za članek pozitivne vrednosti ali pa se nagiba k negativizmu. Javna oseba je oseba, ki potemtakem niti nima vrednosti subjekta, ampak gre zgolj za konkretno obliko, fizično-torej, katere poteze in dejanja se postavijo na ogled in, nemalokrat, tudi na sramotilni steber. Najbrž je pri vsem tem še najhuje to, da se marsikdo drug obnaša tisočkrat slabše, da smo pravzaprav navadni smrtniki marionete lastnih usločenih in izkrivljenih sanj, a da tega enostavno ne opazimo, ker zato skrbijo« družbene blazinice«. Dovolite, slednji izraz sem uporabila kot prikaz blažilnega učinka dejanj javnih oseb na dejanja navadnih smrtnikov, medtem, ko javne osebe teh blazinic nimajo.

Zato je zelo pomembno in polagam vam na srce, res zelo pomembno dejstvo, da je bivša stanovalka resničnostnega šova, kradla v eni izmed živilskih trgovin, na sam petkov večer tistega ujetega dne. Pršut, vino, šampanjec ali celo vodko. Kaj hujšega, bi rekli v naših koncih! Pa saj so vsi vedeli, kakšna je. Prav do potankosti je razkrila svoj pravi jaz in odvrgla vse tančice, ko se je, s cenjenim soprogom, vselila v javno hišo in se postavila na ogled. In ker je to storila- da o tem, da je doma pustila dva šoloobvezna otroka in oh, celo psa-ne govorimo, je avtomatsko sprejela dejstvo, da bo še bolj javna kot je bila prej in da bo za vsemi plusi in minusi te javnosti tudi stala. Če nekomu to ustreza, zakaj pa ne. Le kje namreč piše, da se moraš, ko si enkrat medijsko prepoznavna oseba, obnašati kot na duši ne bi nosil niti sence, kaj šele greha? Še sama obtožena je v enem izmed mnogih intervjujev dejala, da se nikoli ne pretvarja, da je vedno takšna kot je-resnična in prav nič hinavska ali bog ne daj-celo zlagana. Če stoji za tem, res ne vidim razloga, da bi morala skrivati svoja nagnjenja ali da bi morala igrati vlogo neke druge osebe samo zato, da bi nekaj pošteno plačala. Če se na eni strani pojavljajo ugibanja ali gre za to, da potrebuje več pojavljanja v medijih , potem je vsekakor dosegla svoje. V kolikor ne razmišlja na dolgi rok, seveda. In če se na eni strani medijska oseba, kot naša omenjena, izpostavlja s svojimi »vrlinami«in je zato linčana, se postavi vprašanje kdo ima večji delež upravičenega linčanja v javni sferi? Oseba rumenega tiska, ki-po svojih besedah- kaže svoj pravi obraz in se ne odreče svojim potrebam niti v javnosti ali smetana višjega razreda, ki laže, ponareja in se pretvarja, svoje kraje pa kot odgovornost prelaga na pleča drugih vpletenih?

Čigave roke so potemtakem bolj umazane? Osebe, ki zgolj škoduje le sebi ali roke oseb, ki škodujejo najprej narodu in šele na koncu sebi in še to v redkih primerih, ko se (če se, seveda) izkaže pravica?

Je že tako-če ne pravica, bodo svoje povedali mediji. Ali kako že gre … le čevlje sodi naj kopitar.

Share

Moj prvi

Kako se opišete, ko se je treba odločiti katere prednosti izpostaviti in katere slabosti prikriti? Kako, na primer, napišete prošnjo za službo, poziv k javnemu protestu ali zgolj povabilo na kavo?
Če zamižim na eno oko in pogled usmerim v nebo, da ujamem fotografski spomin tistega dne, se spomnim začetnega seminarja za nove iskalce zaposlitev. Že samo ime seminarja zahteva, da od sebe pokažete maksimalno dobro in se predstavite na način, ki ni dolgočasen za druge, a je hkrati dovolj drzen za vse, ki si upajo nekaj več. Zatorej ali- kakorkoli želite- temu navkljub so mi ljubši teksti, ki se bohotijo v vsej svoji odštekani drznosti. Če ste dovolj pogumni, da takšna besedila vstavite v prazno polje svojega življenjepisa za prvo pravo in Tisto delovno mesto, na katerega čaka nekaj sto drugih, potem, po besedah naše svetovalke, vzbudite zanimanje. In zanimanje definitivno pusti vtis.
In ker sem ena tistih, ki raje izstopa, če ne že v svoji zunanji pojavi, pa vselej v načinu razmišljanja, se podpišem pod prve besede uvodnega članka mojih razmišljanj. Verjemite, vse je na tem, da pusti pečat.
Da že na samem začetku ovržem predvidevanja in postavim hipoteze, bom ob glasnem razmišljanju in taktnih udarcih tipkovnice razgalila svojo dušo in opustošila vihar psa, ki ne grize in redkokdaj laja. No, vsaj glasno ne.
Menda je značaj mojega tihega laježa v tem, da sem odraščala ob trmi in da se ne znam, kljub temu, da sem si želela in si lep čas tudi prizadevala, ustaviti, prešteti do deset in potem ukrepati. Knjige, ki so se neredko bohotile z obljubami o tem, da me bodo končno umirile, iz mene naredile duhovno umirjenega človeka, eno samo veliko potrpežljivost in eno samo razumevanje in strinjanje v vsem (javno priznanem), so mi prinesle še eno odgovornost, ki pa je, žal, še največkrat pristala kot velik minus v denarnici, ko sem skesano vračala svoj dolg knjižnicam. Da ne bo pomote-knjige naravnost ljubim. Svoj čas sem bila pripravljena brati celo sobotno noč, ko so moje prijateljice hodile ven. Na svetu me ni nič prepričalo bolj kot dobra knjiga in še boljša zgodba. Ta vrlina je svoje naredila z vstopom v študijska leta, nežno in potrpežljivo mi je vlivala še več ljubezni in še večjo potrebo po pisanih besedah, moja zagnanost pri učenju pa pokroviteljsko nagrajevala. A še enkrat poudarjam-ljubim zgodbe in ljubim dejstva. Ljubim moč vsake posamezne zapisane trditve karizmatičnih avtorjev, svobodomiselnih piscev in učenih profesorjev. Ne da pa se mi brati, niti izgubljati časa s poplavo ameriških piscev, samooklicanih psiholoških znanstvenikov in vseh obljub, ki mi bodo v sedmih dneh pričarale, z vso zagotovostjo in prisego, milijonarske posle, um duhovnih voditeljev in sposobnost vodilnega položaja s trdnim odločanjem. In to naivno ljubico moje veliko ljubezni sem tako postavila na hladno. In z njo do nadaljnjega zaključila vse svoje vezi.
Če je moj značaj hitre in nepremišljene narave, znam biti včasih, nemalokrat, ko gre za dokončanje študija, precej počasne sorte, tisti vlačilec, ki bi še zase potreboval nekaj, da ga premakne in to mi ni prav nič v ponos. Človek se z lahkoto kosa s temperamentom, južnjaško (junaško?) krvjo in borbenostjo, ne more pa se kosati z lenobo. V primeru, da bi se nadaljevalo v tej smeri, me bo prej usločila lenoba kot pa starost, ampak bomo že. Še en, meni tako zelo ljub, stavek. Bomo že. Ste se kdaj vprašali v kakšnih primerih uporabljamo ta stavek? Na mojem seznamu je vedno, ko se zapičim v drago stvar, ki si je, seveda, ne morem privoščiti, jo pa nujno potrebujem in nujno moram imeti. Še en del mene-nepremišljenost in totalno ne-planiranje. Vsa slava za trenutek božanskega občutka, ko držim novo torbico, novo mapo,novo knjigo ali nov lovilec prahu. Za nekaj minut tega občutka, ne za večnost in ta trenutek pretehta vso težo slavnega »bomo že!«.
Hipoteze.
Najbrž je moj skriti namen pisanja, tista podzavestna kukavica, tisto, kar potrebuje hipoteze in, če so le te enkrat postavljene, je naloga, da se jih bodisi potrdi, bodisi ovrže. Roko na srce, niti sanja se mi ne o hipotezah, ki naj bi nastale tu, predvidevam pa, da vsako pisanje in vsako javno izražanje ustvari in izoblikuje neko širšo sliko, nek skupen povzetek o avtorju. Če je temu tako, potem bom skozi to pisanje zapisovala samo in izključno tiste misli, ki bodo nekega dne pokazale kakšen človek sem v resnici. Obljubim, ne bom se pretvarjala in ostala bom zvesta sebi. Če ljubim kaj poleg knjig, ljubim še zven zadnjih besed prejšnjega stavka. Tako lahko grejo iz ust in tako nič ni treba narediti za to, da v to verjamejo še vsi drugi. 
Kdo sem torej jaz? Dovolite, še eno hipotetično vprašanje.
Naj se raziskovanje začne.

Welcome to my world

Share

Izvedba: SPLET.org in PET-EK